Primem ga za roko, da se mi ne izmuzne: »Kaj si storil?«
»Ne vem,« je dejal in je verjetno, da je bil na strgani papir že pozabil, drugače ga pač še ne bi bilo na dan iz zavetja pod posteljo. »Zanikrnež grdi, mali!« sem mu budil vest, »papir si uničil lepi, dragoceni.