Res, sledili so dnevi, potekali tedni brez slehernih znakov recidive in že sem bil skoraj pozabil na dogodek. Pa berem neki večer uvodno modrost naročenega svojega dnevnika, otroci se sučejo po sobi, vajen sem njih čebljanja da jih niti ne slišim in bi me motilo, če bi bili tihi, žena pa je podpletala nogavice, kakor jih podpleta že osem let, pa se mi zdi, da je še daleč od konca. Skliče me Janvid, naš starejši: »Atek, dela pesmi.«