In res, ravno po gozdni poti sva jo sekala ‒ pa jo primem prijazno okoli glave in ji zatrobim v uho: », če težko hodiš, saj ti ni treba ‒ se pa zbudi!« V drugi roki sem držal dežnik, brez dežnika ne grem nikamor, tudi v sanjah ne. Dramil sem torej ženo in se mi je sanjalo, da sem se zbudil še sam in sem se znašel namesto na gozdni poti pod Črnim vrhom doma v postelji, in kar sem objemal, ni bila glava moje žene, ampak tako rekoč blazina.