Pa koj zopet zaspim in se mi sanja, da odhajam z doma s klobukom na glavi in z dežnikom v roki, pa se spomnim, da se nisem poslovil od žene ‒ žalostna bo! In glej, v sanjah sem modroval: »Kaj bo žalostna, saj še ležiš na divanu in se ji lahko vsak hip opravičiš z dobro besedo, zakaj si kar tako odšel brez slovesa!« Ali ni čudačudno: človeku se sanja, da sanja!