Vzel sem fanta na koleno, tega ki leze v drugo leto; težak je za svojo starost in debel je kakor, čeprav prepeva »Tadam, tadam« ‒ da bi ne bilo nikdar res, kar poješ! Pritisnil sem ga k sebi, strogo sem mu pogledal v oči in ga rahlo potresal za rame: »Nikdo ne ve, pa mi ti povej, mladi mož: Kdo je kriv vojni, ali ta država ali ta, ali celo pregrešna ženska moda, kakor je za stalo v časopisu? Kdo, vprašam, kdo?«