Bilo je neki torek popoldne, mračilo se je in če se ne motim, je pršilo tudi. Gotovo je pršilo. Kajti se spominjam: Ko je hotel tisti gospod ‒ ne H. H. E., nego tisti, ki bom o njem pripovedoval ‒ na videmski postaji stopiti v vagon, se je jako trudil, da zapre svoj dežnik.