Po navadi jih ima pod svojo komando kmetiška ženska v beli platneni obleki, širok moški obraz ima in kadar se smeje, kaže močne zobe; ji pravijo in so ji gosi brezpogojno vdane. Odpre jim vratca, gre v drugi kot dvorišča in rahlo zažvižga, na ta njen žvižg se dvignejo in kakor burja sfrfotajo k njej in se smukajo okoli nje s svojimi vratovi in kar gostole od blaženosti, če katero poboža. In kamor potem gre, varno stopajo za njo druga za drugo in se ne bi izgubile od nje, pa naj bi jih mikala še tako sočnata paša.