Odmolita, čakata in čakata, sodnik kliče, se prikaže v vratih gospa: kakšni ptički, kakšni raki? ‒ nikdo da ji ni ničesar povedal o kakih ptičih, o kakih, pa je vendar gospodinja, ‒ in so ji regljala brezzoba usta in se ji je regljalo in regljalo brez konca in kraja. Sodnik pokonci in mimo regljajoče gospe v kuhinjo nad kuharico, zagrmeli so lonci, zapele so, klof in čof, vik in krik, in že je prišla resnica na dan, kam je nesla pot ocvrte ptičke in kuhane rake. »O,« je rohnel gospod sodnik, »ni prvič tjakaj romal moj obed, ali pri Bogu in pri vragu, romal je zadnjič.«