Čutil sem moralno dolžnost, da preudarim, ali ne spadajo tudi stenice med tako zvane nezgode v železniškem obratu in ali mi potemtakem ne dolguje železnica iz naslova teh stenic primerno odškodnino za strah, duševne bolečine, zrahljane živce, zamudo časa in za toplice tudi. Tako sem presodil, da bi zahteval trideset tisoč in se potem poravnal na pet. Stopil sem drugo jutro k ravnatelju saobračaja in gospodi razložil, kaj se mi je primerilo.