Komaj se je oglasil načelnik, že je koj za njim enodušno zatrobila vsa ostala vrla četa: »Tata, tata!« in je kričala, da gori, in so imeli nekateri v ustih še vino in niso imeli časa, da ga požro ali da ga izpljunejo, nego so zatrobili in zakričali kar iz polnih ust ‒ to ni bilo v prid zlatim in medaljam, enemu se je celo zaletelo in bi se bil skoraj zadušil. Imenitno je bilo, spodbudno, naravnost pretresljivo in vsekakor vredno staroslavnih Butal. In so trobili in kričali tako junaško in vztrajno, da so jih slišali notri v Tepanjce. Tepanjčani so čuli, kako neusmiljeno kriče v in trobijo na pomoč.