Pa ni doživel boter Dideldač posebnih časti po svetu s svojo mojstrijo, ‒ sem pa tja, nego se je kmalu vrnil z gorjačo v roki in prazno torbo na rami. Ta mojster je imel sina, tudi sin bi bil skoraj postal nezaslišan mojster, ni mu dosti manjkalo, in je bila historija ta. Ime je bilo sinu in so mu rekli »štremljasti« in se mu je od vseh rokodelcev zdel najbolj postaven: Tepanjčani se ponašajo s, ob cesti dela vpričo sto oči in švigajo okoli njega in daleč naokoli se mu sliši oblastno kladivo.