Ono leto so imeli v veliko tepk, pa niso vedeli drugam z njimi, nego so jih zmetali v zapuščen vodnjak ‒ tam se naj zmede. Ko je prišel čas, so jih šli iskat ‒ pet mož jih je bilo ‒ in so ukazali Matevžku: »Tebe volimo, nuj, skoči noter, nam boš medne hruške ven metal!« Skočil je in je bil vodnjak globok, precej vode se je bilo v njem nabralo, in so čakali in klicali, klicali in zmerjali ‒ ne ena hruška ni priletela kvišku.