Za krajem so bili tisti razbojniki odtrgali dve deski iz stene in tam skozi so hodili ponoči, ko je vse drugo spalo, po krmo, in ko so imeli, kar so hoteli, so pa desko lepo nazaj naravnali, tako da nisem mogel opaziti tatvine.«
Čajž je dvigal klobuk, se praskal po glavi ter pljuval proti, ki je postal zopet nemiren, češ, kaj morem jaz za to, če so huzarski konji pozobali tisto tečno mrvico, ki bi se bila tako dobro prilegla tvoji kobili. Črž se je, odhajaje iz konjušnice, na vsa usta smejal.