In glej ‒ ta žival preklavrnih lastnosti mu je kar sama pomolila, da ji je pogledal na zobe in jaz sem se ‒ ne prvikrat, odkar je naju spojila usoda ‒ sramoval za njo spričo tolike pohlevnosti in usluge. Čajž je začel hvaliti Čržu njegovega sina, rekoč: »Ali da bi ti videl, prijatelj, svojega sina na tem konju sedeti! Kakor kakšen vojvoda, takšen vojščak je.«