se je vil, vzpenjal in bíl, kakor bi ga bilo sram, da mu gleda kmet v čeljusti, no, moral se je vdati silnim Črževim pestem. Užaljenega se je kazal še potem, ko ga je Črž, dognavši njegovo starost, potrepal po križu. »Živahen konjič si in mlad in gosposkega rodu, človek bi se lahko ponašal s teboj,« tako je govoril konju.