In rekla je takrat, da bo vselej ušla, kadar pridejo Čržev stric, in da se rajša potepa noč in dan z volkovi po gozdih, kakor da bi živela pod eno streho s Črževim stricem.« Hoho ‒ sem dejal sam v sebi ‒ to so čudne reči! ‒ in namah so bežale predstave: Čržev oče, in Čržev ena k drugi, se zavrtele in zamotale ter pričinile sklepe, ko so se strnili v neugodno sodbo, da se iz teh čudnih stvari lahko izcimi še kakšna žaloigra. V tistih časih sem čital samo žaloigre.