Oče in Šimen, oba sta šla po njo in sta jo komaj spravila domov, ko so bili Čržev stric že odšli. In rekla je takrat, da bo vselej ušla, kadar pridejo Čržev stric, in da se rajša potepa noč in dan z volkovi po gozdih, kakor da bi živela pod eno streho s Črževim stricem.« Hoho ‒ sem dejal sam v sebi ‒ to so čudne reči! ‒ in namah so bežale predstave: Čržev oče, in Čržev ena k drugi, se zavrtele in zamotale ter pričinile sklepe, ko so se strnili v neugodno sodbo, da se iz teh čudnih stvari lahko izcimi še kakšna žaloigra.