Sprva se je marsikak tovariš zadel ob moje prejšnje dijakovanje, češ, iz dijaka ne more biti dobrega vojaka, pa sčasoma so mi postali vsi prijazni, ker so spoznali, da je tudi dijak še porabna stvar na svetu. Svojo porabljivost sem jim pokazal s tem, da sem onim, ki sami niso umeli pisati ‒ in takih je bilo v tistih starih časih še premnogo ‒ pisaril pisma domačinom in znancem ter prebiral došle odgovore. V pisanju pisem sem postal, kakor so trdili tovariši, velik mojster.