In kar je oni veselega in žarečega lica pravil o svojem rodnem kraju, to je šlo od ust do ust, hipoma se je razširilo po vrstah našega škadrona. Prigodilo se je, da so takega srečnega človeka kje za krajem ceste pred vasjo čakali starši z vso rodbino, kateri so se pridružili tudi drugi vaščani; no, siromak ni mogel ž njimi govoriti; dvignil se je na stremenik, namignil z glavo, pozdravil z roko in se nasmejal ‒ to je bil ves njegov pomenek z domačimi. Polk se je kakor poprej pomikal dalje.