Žel sem pohvalo in honorarje. Čim manj je bilo črt na vratih naše sobe, tem mirnejši je postajal; čim bolj se je bližal svojemu prvotnemu kmetiškemu stanu, tem prijaznejši je bil z mladimi tovariši, ki še niso imeli svoje pratike na vratih. Njegova togota in razdraženost je večkrat zabavala njegove tovariše, a škodovala nam ni, zato smo ga vsi radi imeli in s težkim srcem smo se nekega večera v začetku oktobra poslavljali ž njim na mariborskem kolodvoru.