Tako se je z mehkim naglasom zdajci nekdo oglasil za nadporočnikom, položivši mu roko na ramo. Mladi častnik se je ozrl ‒ pri njem je stal polkovnik, ki se je takrat odpravljal z doma in je sto zadi na hodniku vse videl in slišal. Ko je bil izprevidel položaj, je v duši preklel polkovnika in sebe, ker se je tako spozabil, da je javno na hodniku obravnaval neprijetno stvar, kajti skrajno neprimerno se mu je zdelo, da ga je ta sitni in zbadljivi salonski in nori Vojvoda Pero zalotil v pogovoru in prepiru z ljudmi, ki so globoko pod njegovim stanom in dostojanstvom.