Če je šla tovarišica ž njo, ji je govorila vso pot o svojem sinu in kakšno razočaranje doživi človek na svetu, tudi tisti, ki dosti moli in nadleguje. Pravila je, kako sta hodila nekoč z rajnim možem z božje poti ‒ je začel tisto leto v vaški šoli poslušati abecedo ‒ kako sta šla mimo mnogih krdel vojakov, vse zaprašenih, potnih in izmučenih, in kako sta padla pred znamenjem matere božje na kolena in prosila, naj bi njih sin nikdar ne moral v vojake, In zdaj je njen sin vojak in mnogo je tistih, ki so mu pokorni, in gospod je, da takšnega ni v treh farah. Pa mati božja naj njej in rajnemu možu odpusti, da sta jo takrat tako po nepotrebnem nadlegovala.