Pripetilo se je nekoč temu človeku, da je moral zaradi dostojnosti s prijateljem v galerijo slik. Dolgo se je zaspano ogledoval; nobenega prizora, nobenega portreta ni hotel bliže premotriti, vse se mu je zdelo ničevo: zmazki in časa. A zdajci je stal pred sliko, ki ga je začela zanimati; predstavljala je navadni prizor družinskega življenja: rdečelično dekle naliva čaj ostali družini, in to dekle je skoraj podobno nekemu drugemu živemu dekletu, za katero se je nekoč ravno tako pri čaju ogrelo njegovo srce.