Naš polk je dobil pred štiridesetimi leti, ko je bil razdrt stari grenadirski polk, računsko in evidenčno zastopstvo tega polka in zato smo imeli v arhivu toliko gradiva. Plavajoč po papirnatem morju sem se sprva jezil nad onimi, ki so zaplodili na svet toliko neumnega pisarjenja, kmalu pa sem se navadil brskanja po prašnih aktih, ker sem naletel včasi tudi na kaj zanimivega. Poleg ukazov grozovitega Hajnaua (v onih ukazih, ki so prišli na polke, ni bilo nič drakonskega), poleg dolgih pohodnih črtežev, ki so prevajali posamezne oddelke iz Italije na Ogrsko in obratno ‒ svojo rojstno vas, ki je do 1866. leta pogostila nebroj vojakov, sem našel v teh črtežih večkrat označeno kot nočno postojanko ‒ so me začeli zanimati tudi personalni listi.