Po končanem raportu je ukazal kapetan manipulantu, naj popoldne pokliče v pisarno, naj ga zasliši še enkrat in naj potem sestavi natančno kazensko prijavo, ki naj mu jo prinese drugi dan v podpis. Dolgo je tisto popoldne poslušal izpoved, ki je stal v spremstvu dnevnega korporala v škadronski pisarni, preden se je njegova misel jasno zarila v vse posameznosti kaznivega dejanja. Obtoženec je pred podčastnikom svobodneje govoril o svojem prestopku kot pred kapetanom; razžaljenje policaja Pikelmuca je slikal kot nedolžno šalo, s katero je hotel potegniti človeka, ki je delal red, ne da bi ga bil kdo klical, v družbo.