je od strani zrla na Vilarjevo koleno, kakor bi pozvedovala, je li resnica, da sedi poleg nje oni dobri gospodin, o katerem je toliko sanjala. Ker je pozabila na odgovor, je povzel Vazko: »Ko je bila vdrugič tukaj, je prigovarjala, naj gre z njo v mesto, da jo izobrazi za gospodina, ker je še preveč okorna in neotesana za gosposkega človeka. Kadar poteče Oskova v breg, tedaj bo začela hoditi h v šolo.«