Iz teh pesmi si je ustvarjal svet svojih misli in svoje pojme o nerazrušljivem prijateljstvu, o požrtvovalnosti in zvesti ljubezni. Pomaknil je stolček zopet pred in postavil nanj findjan. Potem je zložil roki za hrbtom in rekel: »Je li, gospodine, da sedaj ni več takšnih temnic, o kakršnih se poje v starih pesmih, da so bile vsekane v skalo, jetnik je stal do kolena v vodi ali v trnju, iz skale so molele šarovite kače, v kotu je čepel ljut zmaj?«