To je pusto tukaj, to je grozno,« je na glas ponovil svoje misli. »Povesila sta brke kakor handžija, kadar nima gostov, in sta šla,« je rekel vstopivši Vazko. Zareč v lice, se je smehljal, ker močno mu je ugajalo, da se je gospodin tako moško potegnil za. Minila je vsa nezaupnost, ki se mu je bila nabrala zadnje tedne, ko je pričakoval, da gospodin gotovo reši njegovega pobratima Jovico iz ječe, pa ga ni, ko je toliko razmišljal o razmerju do tega švabskega gospodina, ki je bil mnogo obetal, pa ga toliko časa od nikoder ni bilo.