Mimo oskubljenega vejevja je zagledal inženir prizor, ki bi ga bil porabil za vsako izrednost v naravi dovzetni major Lisinski, da ga je videl, za veličastno pesem žalostinko. Na neki strmini je bila padla, bogve kdaj, močna hoja, razrahljana v koreninah, silnemu hrastu med rogovile. Še vsa zelena leži v hrastovem objetju in oba pričakujeta, solzeč se v jutranji rosi, smrti pod drvarsko sekiro.