Nagnil je život naprej, skrižal roki na kolenih in se zazrl v tla, kakor bi se sramoval svoje bolehnosti. In dalje je pravil: »Nekega jesenskega večera pride Smajo s puško ob rami k Tunjici ter veli: ‚Hajdi, brate, z menoj v Tuzlo, v konak te zovejo!’ Tunjica se je prestrašil.