Narava si je že nadela svojo koketno jesensko obleko, že se je začela spogledovati s svojo dozdevno smrtjo, povsod je kazala neko omamljenost kakor dotekajoča ura. Jesenski podleski so bili že docveli, po kamenju so se kakor srebro svetili slinasti polžji sledovi, goste pajčevine so omreževale mladih smrečic, solnčni žarki so se onemogli na zemljo: babje leto je nežno vspavalo mehko stvarstvo. Zamišljen je korakal med raznobojnim listjičem, pripravljajočim se na pogin.