O, ta pa ni zanesljiva, gospod inženir! Naš poklic je, da privadimo te ljudi z železno roko discipline in našega reda.« Skraja so se vse Vilarjeve lične črte združile v lahen nasmeh, poln milobe, saj je nastopil v poslu ponižno vdanega prosilca; ko pa je slišal o majkinih prestopkih, je dvignil obrvi ter se zagledal v potlačeni in razdrti nos generala Bema, pri čemer so se odkodersibodi prikradle neke satirske poteze v njegov nasmeh, ki so še narastle pri poslednjih stotnikovih besedah, zakaj spomnile so ga korejskih porcelanastih klobukov, ki bi jih bil dični Hadžirumba rad nataknil tudi. »Nu, gospod stotnik,« je zaprosil, naklonivši glavo, »kršila se je disciplina, rad priznavam, toda vse to je opravičljivo pri teh ljudeh, ki ne tiče še v naši kulturi.«