On je neomejeni gospodar njenih misli; kakor globoko zabirajoči plug po mehkem polju, tako pojde ljubezen do njega z njo do groba. Večkrat je sklenila, da pojde z Bobojedcem v Tuzlo, ker hoče videti gospodina, toda sramovala se je, razodeti takšno željo. In v sanjah se ji je prilaskala druga misel: sama gre pojoč preko hribov in dolin z neizrekljivim hrepenenjem v srcu; vsa trudna in onemogla od poti in duševne bolesti, zagleda pred seboj mesto s kupolo pravoslavne cerkve; v solncu se blešči zlati križ nad njo in v njegovi senci stoji mnogo belih minaretov; pri jalskem mostu zagleda gospodina; poklekne predenj, oklene se njegovih kolen in doslej neznana blaženost se razlije po njenem bitju.