Poprej je lazila po temi, zdaj ji sveti mogočna luč na praznik življenja. Kakor otrok, ki jemlje iz stavbne skrinjice kocke in gradi z njimi veličastne hiše, cerkve in gradove, jih podira, vse križem razmetava in zopet postavlja, tako je delovala njena domišljija: ustvarjala je čudežne svetove, kjer več ne vladajo naravni zakoni, kjer se izpolni vsaka želja in vsako hrepenenje, kjer nimata moči ne snov ne sovražnost in se izvrši vse, karkoli je jedva slutila duša, ko je bila še vsa vkovana v bedno telesnost. Prej je mnogo mislila o Jovici, kadar je bil odsoten, a zdaj je skoraj pozabila nanj, tako mogočno je priplaval na površje njenih občutkov gospodin: polastil se je vsega občutljivega ustroja njene notranjosti.