Kako bi se bunil bedni katolik!« je vzdihnil Bobojedac. Potem je priznal, da usmiljeni delavci skrivaj vzemo kakšno vejo ali platišče in mu zvečer privlečejo v, toda to je jedva tretji del tega, kar je smel prej vzeti. Drugikrat je pravil, da je uvedel zopet stari red pri delavcih: hrana je slaba, nalagajo se globe; da bi se kdaj odpravile znamke, o tem še misliti ni treba ‒ tako je rekel pri poslednjem izplačevanju strašni gozdar.