Misel na prihodnje dni se mu je vedno vračala. Ni vedel, s čim bi jo zaglušil, vznemirjen ni vedel, kaj naj govori deklici, ki čepi na stolčku in uživa njegovo bližino z vso dušo, pa ji sramežljivost ne pusti, da bi razodela, kar čuti. Odhajajoč je rekel, obrnjen k, da se popelje jutri zgodaj, ko bo še spala, in bo Vazko spal, v mesto gradit most.