Tam je Bierkopf kazal in razlagal čudovitosti pragozda, pravil o volkovih, ki se zatepejo pozimi z Romanje-planine sem, o medve dih, ki so jih drvarji pregnali iz Medvedjega Dola, ter razkladal, kako se splavljajo hlodi v dolino. je vse to zanimalo: pozorno je obračal oči v tisto stran, kjer je gozdar opozoril na ogromno trohneče deblo, na ali deblo fantastne oblike, ali na celo gručo drevja, ležečega vsekrižem, kakor je padlo v divjem vrvežu prirodnih sil. Solnčni valovi so prodirali mestoma skozi zelenje do Oskove: tu v podobi krpice, tam kot dolg trak, kakor bi neki poletni bog tu mežikal, tam nami gaval prirodi in jo izpodbujal, naj se podviza, dokler ji sije še gorka luč.