Sploh pa me njih sodba skrbi toliko kolikor lanski sneg. Takšna je njih morala: zdaj še zavidajo gospodinu za smelo srečo pri podgorkinji, ker menijo, da se samoljubno igram, zabavam in sleparim, da jo kot sladkosnedež v ljubezenskih stvareh z uspehom zalezujem v gozdni samoti; ko pa spoznajo moje resne namere, ko zvedo, kako sem svojo bodočnost za vselej navezal na siromašno Hercegovko, se mi vsi ti gospodje s ponosno hojo, z bahatim rožljanjem sablje, z zvočnim glasom nasmešljivosti in vse te dame z žarečimi iskrami porogljivosti enoglasno zagrohotajo, češ: Ujel se je norec! Pa mene njih zasmeh ne bo vznemirjal, nasprotno: vrsta bo na meni, da se glasno posmejem razbrzdanim razmeram v njih rodbinskem življenju.