A onemu protestu proti črvivi in gnili kulturi na tuzlanskem otoku hoče dati izraza s tem, da ostane i nadalje filantrop ‒ kakor ga je nasmešljivo imenoval Buzduga ‒ in če je spoznala v njem svojega zaščitnika, če vidi v njem cilj svojega življenja, onda naj se zgodi, kar mu je usojeno. Od njega naj se izliva vedno dobrota k njej, on naj ostane središče vsega njenega mišljenja. Ne mara imeti žene, ki bi kakor vihrava iskala pustolovščin na izletih, po vojaških kazinah, na plesiščih in koncertih, povsod v družbi, ki bi hotela bleščati v velikem svetu in s svojo telesno sijajnostjo dvigniti njegovo osebo.