»Vzeti sme pa vendar le toliko, kolikor more opravičiti pred svojo vestjo. Po mojih nazorih bi takšen človek ne smel v častniško družbo,« je rekel pl. Merks, ki je bil sicer velik poštenjak, vendar pa bi bil sultanu najrajši vse vzel, kar ima še v Evropi. »Nu ‒ vest, vest ‒ s to se malo opravi,« je zamrmral. Sedel je k materi, ki je že počivala na klopi, ter ji pošepetal: »Marsikakšen bandit bi ne smel zahajati v pošteno družbo, ko bi kaj vpoštevali ona dejanja, ki jih ne moremo zagovarjati pred vestjo.