Gospodin je stal na robu obrezja in podajal desnico onim, ki so prilezli iz struge in so več ali manj potrebovali njegovo pomoč preko najvišjega praga stopnic, držečih na pot. Zazdelo se ji je, da je le mimogrede pogledal v obraz, čeprav se je vihravo poprijela njegove roke, ki jo je bliskoma dvignila na pot in precej izpustila. Ko je že vsa gospoda odšla pod pristrešje, je stekla k Oskovi, da si s svežo vodo izplakne sledove solz z obraza.