Gotovo ni doma.« Dalje je deček pravil, da bo pilav, kako prijetno je na pilavu, da dva dni pijejo vino in šećerli-šerbet, igrajo na tambure in gusle, pritrkavajo na boben, prepevajo, brijejo norce in igrajo kolo, da pojde vse na konjih v Morančane v cerkev, ženske okrašene s stotinami dukatov, na čelu vojvoda s praporom, ob strani pa bo skakal našemljeni čajo, vikajoč: Mašala! Mašala! ni do pičice verjel, kar je slišal, zlasti glede dukatov je dvomil. Vedel je, da rabi v svojem pestrem pripovedovanju pretirana števila; iz narodne pesmi črpa svoje mišljenje kakor verni iz evangelijev; narodna pesem pa je prisodila dosti pretiranosti pestre mu življenju davnih časov.