Tudi popoldne ga in zapustila dobrovoljnost. Stopivšega pod pristrešje, kjer je šivala in je Vazko drobil suhe veje, ga je tako zalomila radost, da bi bil po načinu dobrovoljnih slovenskih najrajši prijel za nosek in jo vprašal: »Ali je Pero že doma?« Pa tega ni storil, ker je na prvi pogled zapazil, da kraljuje pri obeh osebicah globoka resnost.