Še več prsti in peska bi bilo pridrčalo s pečine, da ni krušenja zadržaval mogočen, ki se je, sam zase stoječ prav na robu skale, temno risal na sinjem nebosklonu in stražil pravilni razvoj v naravi in pa ono podolgovato in nizko odprtino v skalo, pred katero sta prispela Jovica in. »Tu sva na cilju,« je rekel prvi, kažoč na odprtino, nad katero so liki streha visele kamenene plasti. »Tu treba luči, drugače ne moreva v podzemlje.«