Prepričan je bil, da je bila to pristna sramežljivost, ne ponarejena zato, da prija moškemu, ne takšna priučena, kakršno kaže nevesta, ki je že davno zgubila cvet, pa se pači in prisiljeno vede. Na fesu in na vratu ni imela zlatnine, toda zdel se mu je njen obraz kakor solnce in njen vrat kakor mesečina. Iz zamišljenosti ga je probudil Vazko, ki mu je, dotaknivši se njegove rame, pošepetal: »Gospodine, poznaš li Drljačino?« se je radovedno okrenil k dečku.