Ko je vsa razgreta stala pred in zaslišala njegove besede: Bi li odkršila, oddrobila od grude zlata, ki ga hraniš v svojem nedrju? ‒ se je nekaj vnelo v njenem srcu, česar se odsihdob več ni mogla iznebiti. Vžgalo se je solnce in je posijalo v temo njene zavesti. Ta prikupljivi mladi tujec, ki ga vsi imenujejo dobrega in poštenega, hvali ga celo njen brat, ki je neizprosen sovražnik vseh tujcev, ta se je je dotaknil in nekaj neznanskega je izpreletelo vse njeno bitje.