Lahno poskakujoč in nihajoč, se je nesla, kakor bi plavala na zlatih oblakih. Včasi je dvignila žarke oči ter jih uprla v gospodina, češ: Oh, ko bi ti čutil mojo srečo! Čudil se je, da se je vedla v tej množici ljudi tako svobodno in odkrito in mu je njeno srce brez bojazni letelo naproti, dočim je tako skrbno čuvala svoje najslajše občutke takrat, ko sta bila malone sama v hanu.