‚Tu cika name ta zeleni sanjač, zafrkava me neizkušeni klativitez,’ je mrmral zase Bierkopf. Potopil je oči v tla in ničesar ni odgovoril. Mislil pa je na, ki je pred orožniki, ko so ga vzeli s seboj, trdil, da je njegova vest čista liki pšenično zrno in nebeško solnce, da ni toliko madeža na njem, kolikor je črnega za nohtom, pa je vendar moral na morišče.