Tu je hrumeč butnila ob pečino, tam se je v penah prelila s skalnega praga v tolmun, grgrajoč kakor vrela voda v loncu, potem je v rahlem slapu zdrknila po izmiti in izjedeni kameniti plošči, povsod bujna in živahna. je jedva slišal njen drzni dir, tako se je zatopil v sočutje. ‚Še nisem dolgo v teh krajih in že sem slišal stvari, o katerih jih je sram pisati v novine.