Je li treba pognati človeka, ki se je uprl prešestnim in pijanim ljudem, iz toplega samostana pod kap?’ je robantil, ko je, v žarki svetlobi počasno in sanjavo stopajoč, premleval ono, kar je bil slišal danes. Kraj njega je kipela in vrela jadrna Oskova, kakor bi smrčala v nemirnem spanju. Tu je hrumeč butnila ob pečino, tam se je v penah prelila s skalnega praga v tolmun, grgrajoč kakor vrela voda v loncu, potem je v rahlem slapu zdrknila po izmiti in izjedeni kameniti plošči, povsod bujna in živahna.